Prav taka kot sem jo uzrl na plaži Princ Edward Islanda. Pa tudi zato, ker vem, da ste se nagledali Boruta.

Posneto na novinarski konferenci poltične stranke, ki je že gostovala na tem www naslovu. Da me ne bi’obtožili’ konspiracije, raje objavljam fotografijo že poznanih. Kdo je to?!

* Veliki brat vaš še kar snema!?

Drugi dan po katastrofalnih poplavah v Sloveniji, sem bil zopet v Železnikih. Tokrat sem opazil celo nekaj več fotografov kot dan prej. Razdejanje, ki ni bilo vidno včeraj ponoči, je danes dobilo svoje razsežnosti. Včasih sem take stvari gledal ob sedmih na, kraji so bili bolj, drugi manj daleč. Le da se je tokrat zgodilo čisto blizu mene. Tudi čisto blizu vas…

Večina ljudi ki jih vidite v tej galeriji je zaposlenih v podjetju Domel d.o.o. ki je v tem neurju utrpelo hudo škodo. Gornja fotografija prikazuje direktorico Domel-a, Jožico Rejec, ki hiti na obisk predsednika uprave Zavarovalnice Triglav, Andreja Kociča, in finančnega ministra. Zaposlitev približno tisoč ljudi, predvsem iz Železnikov in okolice, sloni na ramenih podjetja Domel.

Vsi, ki bi radi pomagali ljudem v tokratnih neurjih, prisluhnite Uroševi blogerski pobudi.

Ko sem bil že prepričan da mi kolektivni službeni hamburger ne uide, sem namesto tega dobil ekstremne razmere, kar nekaj adrenalina, in mokre čevlje…Pa mokro obleko…Pa moker fotoaparat…

V glavi se mi je že nekaj časa svaljkala ideja in če je Fotoholik začel, bom jaz dodal še svoje. Sam se preživljam s fotografijo približno osem let. Približno pol leta pa razmišljam kaj vse sem dosegel, kaj lahko dosežem in kako naprej.

Fotoholikova trditev preveč ljudi za premalo denarja je po mojih ugotovitvah delno točna. Denarja je dovolj. Ljudi (fotografov) je preveč. Kar je sicer dobro s stališča konkurence in s tezo da trg sam regulira cene. Večji problem je želja ljudi da postanejo fotografi in to da večini fotografija ni glavni vir dohodka. Problem zaradi tega, ker ne znajo postaviti cene. Nekdo ki že ima zagotovljen vir dohodka, s katerim si je kupil foto opremo, popoldne pa še malo fuša s to fotografsko opremo, znižuje ceno. Foto opremo jemlje kot del hobija in ne kot osnovna sredstva za preživljanja samega sebe oz. najbližjih. Na podlagi te polprofesionalnosti ne zna  postaviti ekonomske cene za prodajo fotografij. Večina jih tudi pride do prvih naročil povsem slučajno, ponavadi prek prošenj prijateljev in znancev.

Sem zagovornik samo regulacije cen na trgu, brez intervencij kakšnih cehovskih ustanov ali države. Mora pa se spremeniti ključen faktor ki je trenutno močno prisoten. Uredniki in izdajatelji (ne mislim urednike fotografije) bi morali prenehati podcenjevati svoje bralce in začeti objavljati kvalitetne fotografije, se držati Zakona o avtorskih in sorodnih pravicah ter predvsem bolj upoštevati urednike fotografije.
Dovolj za danes, treba delat…

Tak, nekak, poseben, čuden, odpuljen dan je danes… V dobrem pomenu besede

In bilo je odštekano.

Ravnokar sem končal z urejanjen fotografij za pomembnega naročnika. Kdo je, bo še sledilo, ko bo projekt končan. Mi je pa dal misliti sledeče: to kar vidijo ne-fotografi, in si predstavljajo kot lepo, je velika verjetnost da sploh ni fotogenično.
Preden sem se odpravil na pot z zvrhano goro torb, sem bil seznanjen s tem, da imajo lepo urejene prostore in da ne bo težko. Po dveh urah dela, ko je že krepko teklo z mene in sem že postal ponosni lastnik steklenega pogleda (kar pri meni pomeni da sem krepko čez mejo utrujenega) sem ugotovil da so prostori res hudičevo dobro opremljeni. Raje bi rekel minimalistično. Tako mi je ostal samo še lepi svet detajlov, ki pa jih v minimalizmu manjka. In že med samim fotografiranjem sem ramišljal kje bom našel dvajset dobrih fotografij ki jih rabijo… In kako hudiča sem si mislil da bom lahko na ‘izi’ prišel skozi…
Še nekaj manj resnega: na slovenskem podeželju se je pojavil nov karakter, ki je nagnal strah v kosti tudi tako pogumnim kot je moj pes Buxter Za oranžnega navihanca se zbirajo predlogi za imena.

Politikom gleda pod prste. Pol ure kasneje je bil viden še na enem političnem zborovanju.

Če mi je že projekt pic dneva delno spodletel, se mi je vsaj spisek pod naslovom Refernce (ki ga še nimam), podaljšal za še eno ime. Včeraj sem se po več kot dvanajstih urah dela in z močno bolečim hrbtom poslovil z Bleda, čez približno dva tedna pa se bo na TRR-ju Svetlobnih Iluzij izpisalo The Economist Group.