Fotografija iz kraja kjer te trese 40 metrov ognja. Sedaj ko je projekt končan, sem zadovoljen jaz, transakcijski račun in naročnik. Glede na to da sem delal skupaj z Jurcem je bilo še toliko bolj super.

Še bi takih projektov.

Včeraj resnično ni bil dan zame. Tudi zato pic včerajšnjega dneva danes.

Fotografija sicer ni moj izbor, sem imel pa z njo kar precej dela in nevšečnosti. Tako se vedno znova v življenju izkaže da novinarji več vedo o fotografiji in fotografi več o novinarski etiki, avtorskih pravicah, novinarskih zvrsteh in tako dalje. Ampak okej, glavna in najbolj pomebna je branost. Pa četudi na kratki rok. Mar ne?!

Točno nad našo njivo domačih pelatov in treh vrst fižola. Fotografija spodaj je sestavljena iz petih fotografij posnetih v času približno pet minut. Jebat ga, ne premoremo še takih strel kot jih imajo drugje po svetu.

Včeraj je bil rahlo skop dan za dobre fotografije. Najbolj všeč mi je spodnja fotografija, ki ima poleg tega še status ‘Še tole stisnem pa konc za danes’.

Edina omemebe vredna stvar je dejstvo, da so se mi izpolnile otroške sanje in sem dejansko upravljal z nekaj deset tonskim rovokopačem oz. po domače bagrom. Zdaj vem kaj bom delal v penziji Fotografije ni ker sem pozabil da bi se mogoče lahko ovekovečil…

Za kaj bolj resnega mi zmanjkuje casa, da pa se ne zbrisem iz sveta bloganja, uvajam rubriko pic dneva. Danasnji zmagovalec je Borut Pahor…

Na vprašanje kje sem in zakaj nič ne pišem obstajajo trije odgovori: v rokah držim fotoaparat, sedim za računalnikom na Dalmatinovi dve, sedim za računalnikom v svoji pisarni brez fikusa. Vsi odgovori so pravilni, vendar ne istočasno.

Nekje vmes, ko pa vseeno ni pravilnega odogovora, rešujem sove. Buster je namreč kot štipendist-mladi raziskovalec, včeraj sredi gozda našel mlado sovo?! Mama jo je po naročilu materinskega instinkta prinesla domov, od tam pa sem jo jaz pospremil v zavetišče. Ime ji je Ušatka

Komaj čakam da jo obiščem, še večje veselje pa bo, ko bo odraslo odletela v gozd… Vsaj upam.

Celih 29 let in še nekaj, sem bil prepričan da mi je ime Urban. Tudi dejstvo, da sedaj spet delam s časnikom Finance, se je razblinilo v trenutku ko je vratarica določila da delam za vojsko. Da ne govorim o Bojču…

Ker je to njegova jadrnica. Sicer ne čisto njegova, je pa on za krmilom hkrati je tudi sodeloval pri nastajanju te jadrnice.

Ker je to njegova osebna tajnica…

Ker je to njegova osebna zalezovalka, ki po odredbi sodišča ne sme bližje kot 100 metrov!!!

Več, si pa preberite pri mojrski deklici.

Razlog za tale post se začenja z ustanovitvijo mojega podjetja prbližno dve leti nazaj, ravno v času, ko je stopil v veljavo zakon, ki prepoveduje uporabo neslovenskih besed pri imenovanju pravnih oseb. Hkrati, če me spomin ne vara, prepoveduje uporabo ipsilonov, iksov, raznih umlautov ipd. Osebno sem se kar namučil najti primerno ime za svoje podjetje.

Danes presenečeno ugotovim, da je inšpektor Ivan Pal oglobil Petra Frankla, odgovornega urednika časnika Finance, in podjetje Finance zaradi kršenja zakona o medijih, ki prepoveduje širjenje vesti v neslovenskem jeziku, če le-te niso prevedene.

Nekje vmes med tema dogodkoma, med fotografiranjem nekega javno upravnega dogodka, mi pade v oči predstavitev Resolucije o nacionalnih razvojnih projektih za obdobje 2007-2013. Vzneseno ugotovim, da se poleg vseh visoko letečih ciljev pripravljata tudi projekta z imeni Megalaxia in Phoenix.

Moram priznati, da mi stvari niso povsem jasne.

Na strehi Termoelektrarne Toplarne Ljubljana, 46 metrov od tal, se sprašujem, ali naj postavim stativ ali ne. Cilj je namreč narediti HDR fotografijo, problem pa je, ker celotna stavba drhti zaradi ognja, katerega plamen se končuje približno pet metrov pod mojimi nogami. Nekje vmes me fascinirajo števci, ki jih je tam na kubike, hkrati pa posnamem fotografije ki se kasneje sprevržejo v tale triptih.