Tak, nekak, poseben, čuden, odpuljen dan je danes… V dobrem pomenu besede

In bilo je odštekano.

Ravnokar sem končal z urejanjen fotografij za pomembnega naročnika. Kdo je, bo še sledilo, ko bo projekt končan. Mi je pa dal misliti sledeče: to kar vidijo ne-fotografi, in si predstavljajo kot lepo, je velika verjetnost da sploh ni fotogenično.
Preden sem se odpravil na pot z zvrhano goro torb, sem bil seznanjen s tem, da imajo lepo urejene prostore in da ne bo težko. Po dveh urah dela, ko je že krepko teklo z mene in sem že postal ponosni lastnik steklenega pogleda (kar pri meni pomeni da sem krepko čez mejo utrujenega) sem ugotovil da so prostori res hudičevo dobro opremljeni. Raje bi rekel minimalistično. Tako mi je ostal samo še lepi svet detajlov, ki pa jih v minimalizmu manjka. In že med samim fotografiranjem sem ramišljal kje bom našel dvajset dobrih fotografij ki jih rabijo… In kako hudiča sem si mislil da bom lahko na ‘izi’ prišel skozi…
Še nekaj manj resnega: na slovenskem podeželju se je pojavil nov karakter, ki je nagnal strah v kosti tudi tako pogumnim kot je moj pes Buxter Za oranžnega navihanca se zbirajo predlogi za imena.

Politikom gleda pod prste. Pol ure kasneje je bil viden še na enem političnem zborovanju.

Če mi je že projekt pic dneva delno spodletel, se mi je vsaj spisek pod naslovom Refernce (ki ga še nimam), podaljšal za še eno ime. Včeraj sem se po več kot dvanajstih urah dela in z močno bolečim hrbtom poslovil z Bleda, čez približno dva tedna pa se bo na TRR-ju Svetlobnih Iluzij izpisalo The Economist Group.