Razlog za tale post se začenja z ustanovitvijo mojega podjetja prbližno dve leti nazaj, ravno v času, ko je stopil v veljavo zakon, ki prepoveduje uporabo neslovenskih besed pri imenovanju pravnih oseb. Hkrati, če me spomin ne vara, prepoveduje uporabo ipsilonov, iksov, raznih umlautov ipd. Osebno sem se kar namučil najti primerno ime za svoje podjetje.

Danes presenečeno ugotovim, da je inšpektor Ivan Pal oglobil Petra Frankla, odgovornega urednika časnika Finance, in podjetje Finance zaradi kršenja zakona o medijih, ki prepoveduje širjenje vesti v neslovenskem jeziku, če le-te niso prevedene.

Nekje vmes med tema dogodkoma, med fotografiranjem nekega javno upravnega dogodka, mi pade v oči predstavitev Resolucije o nacionalnih razvojnih projektih za obdobje 2007-2013. Vzneseno ugotovim, da se poleg vseh visoko letečih ciljev pripravljata tudi projekta z imeni Megalaxia in Phoenix.

Moram priznati, da mi stvari niso povsem jasne.

Na strehi Termoelektrarne Toplarne Ljubljana, 46 metrov od tal, se sprašujem, ali naj postavim stativ ali ne. Cilj je namreč narediti HDR fotografijo, problem pa je, ker celotna stavba drhti zaradi ognja, katerega plamen se končuje približno pet metrov pod mojimi nogami. Nekje vmes me fascinirajo števci, ki jih je tam na kubike, hkrati pa posnamem fotografije ki se kasneje sprevržejo v tale triptih.

Nekoč sem že pisal o tem kako pomembni so hobiji v življenju posameznika. Še pomembneje je, da hobije ‘neguješ’, ter v primeru smrti enega najdeš drugega. Lahko pa tudi najdeš igro ali hobi v ubitem hobiju.

Ko sem najbolj utrujen, ko mislim da ne morem ničesar več, začnem šele misliti. Takrat sem, kot bi se osvobodil balasta vsakdanjega razmišljanja, lastnih zablod in začel prezgodnje sanje ki so na meji med kontrolo in podzavestjo. Največkrat se to zgodi, ko se uležem in pripravljam na spanje, redkeje sredi dneva. Večina ljudi bi to poimenovala meditacija, duhovno prebujanje in podobno pozitivno sranje. Jaz ne. Zakaj ne, bom pisal kdaj drugič, je že druga zgodba. Bolj pomembno je, kaj ima s to zgodbo žaba ki se je znašla daleč stran od močvirja.
Torej, nekega mirnega pomladnega dne (par dni nazaj), se je Kujon vznemiril. Noč je padla in krivil sem mačke za njegovo strumno držo. V resnici je bila kriva žaba, ki se je znašla svetlobnih dva kilometra od najbližjega mokrega doma. V resnici, pa je bila, ali pa je bil, kot darilo moje new-ageovske utrujene pod-zavesti.

Nekje daleč v alfa stanju, potem ko se umirim, je nastala ideja za mojo samostojno razstavo. Ta žaba je del te razstave. Tako kot moji prijatelji. Najbolj me skrbi, da sem šel predaleč. Predaleč v tem smislu, da nihče ne bo razumel pomena fotografij. Zato, da si Car , moraš biti zgolj deset centimetrov pred množico. Ostane mi samo, da naredim velik halo, nato bi vsi veleumni fotografski kritiki te republičice vzdihovali da je oh-in-sploh raziskovanje bla-bla-zavesti-in-fotografije-prijateljev…
Zanima pa me, kaj vam pomeni fotografija. Droben namig, glejte nanjo kot na rebus… Vi ste moj test.

Smo mi zmrzovali!

In nastala je dolgo želena serija ‘največjega svetlobnega odbojnika na svetu’. Za celotno zgodbo, kliknite na fotografijo.

Okoli enjastih ponoči narejeno z največjim svetlobnim odbojnikom na svetu. Plus ščepec dodane svetlobe z žepno lučko. Plus motiviran s svojo lastno zmedenostjo, s katero sem nekaj 28 dni nazaj pognal v digitalno pozabo podobno fotografijo. Ne omenjajte kakih rescue programov. Sem jih na kartici zbrisal, formatiral, ter ponovno prepisal. Tako da mi vsaj ne more kdo očitat da nisem temeljit.

Ker je bilo moje slavno foto-urednikovanje neslavno prekinjeno po treh številkah, se po dodatnem tro-mesečnem frilensanju, vračam-prihajam v novo-staro službo. Bivša šefica je namreč pojedla žogo (tako pravi sama), pa so mi rekli naj pridem nazaj. Ja pa bom ne. Še nekako dvajset dni do začetka udinjanja bom izkoristil da hudičevo kuhinjo končno zbijem skup, če sem se že s hudičevim azbestom tako pogumno spopadel. Pa seveda kak tedenski dopust ne bi škodoval.
Hkrati je vmes začel pisat blog prijatelj, ki ima to titulo že skorajda od časov ko so nama morali še plenice menjat. Zanimiv medicinsko-fizioterapevtični blog, ki mu odpustim tudi moraliziranje o novem kadilskem zakonu

Se je zgodilo še ogromnno stvari, pa ne bom zdele sitnaril. Bom naslednjič… Vesel da imam končno na vasi hiter internet (Amis priklopil v parih dneh. Bravo!), grem sedaj poslušat kako v vetru zavijajo smreke s prejšnjega posta, ter zabavat živalce, da jim ne bo treba spet Žižka gledat