Za razliko od večine profesionalnih fotografov sem jaz zajadral na to pot dokaj slučajno. Hobi je dokaj kmalu prerasel v honorarni zaslužek, čez malo manj kot leto pa v redno službo.

S tem mi je uspelo troje: pustil sem študij, dobil sem redni vir dohodka (materialnega in, hm, no, duhovnega) ter ubil svoj hobi. Nekaj časa je bilo fenomenalno. Kasneje, ko se je rutina dodobra vsidrala v moj delovni vsakdanjik, je breme fotografske torbe dobilo nepričakovano veliko težo. Fotografija je postala obsedenost, nekje vmes se je zgubilo veselje,zagnanost ter duhovno plačilo ob fotografiranju.

Teža fotografske torbe je z zadnjimi dogodki postala še težja. Iskal sem tisto veselje, eksperimentiranje, zagnanost ki sem jo izgubil nekaj let nazaj. Sicer sem vedel, da moje odločitve lahko prinesejo kaj takega, nisem pa pričakoval, da bo to tako kmalu. Zadnji mesec sem potreboval čas zase, za svoje bližnje, na fotoaparatih pa se je bolj ali manj nabiral prah. Zavestno sem ga odrinil, preusmeril svoje razmišljanje na moj vsakdanjik. Za razliko od drugih ljudi, ki ždijo in malodane spijo na rednih službah, jaz rabim izziv.

Sam npr. ne zdržim ob uporabi enega fotoaprata. Ne zdržim ob fotografiranju določenih stvari dlje časa, kot pa traja moje veselje. Nočem postati obrtnik in mirno spati na redni službi. Želim eksperimentirati, odkriti tisto, česar ne bi pomisli nikoli.

Fotoaparat je stal mirno v kotu približno mesec. Preprosto se mi ni zdelo vredno fotografirati. Danes zjutraj pa je domača mačka, ki delno razume na ime Pišta, ugotovila razsežnosti novih tehnologij.

Kasneje, ko sem si vzel čas zase, sem testiral svoja razmišljanja, kakšen je najcenejšji fleš in koliko svetlobe da Sonce. Ugotovitve so nadvse spodbudne in svetloba je točno takšna, kot jo je moje oko iskalo. Hkrati pa se iskanje nadaljuje…