Tale zadnja dogajanja so dobila pa rahlo bizarne razsežnosti.

Visoko obetajoče besede predstavnikov vlade v informativnih oddajah, nežne besede poglavarja družine Strojan, divjanje množic po južni sloveniji med rušenjem dreves…

Ali ste se kdaj vprašali, zakaj hudiča nekaj sto ljudi postava po temnih cestah in noče vrnitev ene družine v njihovo občino? Mar je to res zaradi njihove pripadnosti, barve kože, običajev. Dvomim da je to edina Romska družina na tistem območju. Mogoče je nabolje da se še na tiste spravijo?!

Ste se kdaj vprašali zakaj vladni predstavniki tako vneto ponujajo razrešitev tega problema?

Vas mogoče zanima zakaj new-ageovske zagovornike človekovih pravic tako zelo zanima tale pripetljaj, da so odpluli od resničnega problema zakaj je ta spor nastal?

Ste se kdaj vprašali koliko stane storitev stotih pripadnikov specialne enote policije sredi noči? Ali pa vsi varnostniki ki so danes ponoči spremljali vladne predstavnike?

Poln ku… vas imam. Vseh skupaj.

Imam pa predlog. Če Strojanovi nočejo nobene izmed hiš skritih v pragozdovih, mogoče bi jo lahko ponudili kaki družini iz Bovca! Vsaj začasno…

P.S. Fotografije ni. Je ne bo. Romi so praktično moji sosedi. Družino ki jo poznam se dobro razumemo. Imam jih za sovaščane in mi niso zanimivi da bi kot zdivjan turist skakal okoli njih s fotoapratom.

Kratko pojasnilo: prejšnji post mi je po današnjem branju videti rahlo slabovoljen. Bom naslednjič uporabil bolj izbrano-optimistične besede, še posebej zato ker je ena runda oken že vgrajena, nekje te dni pa prihaja ekipa mojstrov. Le ti bodo dokončno razsuli vse kar se razsuti da, nato pa zakrpali nazaj tako da bo soba večja in voda hitreje tekla

Zdaj pa k novemu fičrju, zaradi katerega se počutim rahlo slečenega…

Kot je bilo naznanjeno z zadnjim postom, mi nič ne gre od rok. Ne samo od rok, tudi od oči ali pa pač od aparata.

Odkar sem zapustil dnevno dogajanje slovenske (politične-ekonomske-pasje procesijske) scene, so se dogodki rahlo upočasnili. Nekako tako kot pri upokojencih. Razmišljam ogromno (ker moram), slikam manj kot prej, ampak na nek način bolj kvalitetno. Lahko bi vam sicer razlagal, da neko moje kao-nadomestno-domovanje doživlja izbruhe razsežnosti izraelske zasedbe, da je zgodba z majstri še vedno enaka kot si jo (mogoče) stereotipno zapomni večina ljudi, da je Buster še kar car, da mačka dela večje kakce kot pes,ter da še vedno ni popapal seronje-mačke, katero ljubkovalno kličemo Pišta, in je zadnjo uro zaprta v kleti zgolj zato ker ni hotela ven. Veliko dogajanja ne?! Premosorazmerna s časom ki mi je na voljo.

Nekako tako kot škrtanje z zobmi. Veš, da se nekaj dogaja, čutiš mivko med zobmi, pa je ne spraviš ven.
Pa da ne boste mislili, imam se bolje kot kadarkoli v življenju. Krivo je zgolj to, da imam opravka s temo, ki mi je sicer ljuba, hkrati pa popolnoma neznana.

Bilo je šest dni in malo manj noči. Odkar pa sem prišel nazaj, me dajejo notranji boji. Snobi bi jim rekli umetniška kriza, umetniki kriza identitete, psihologi bi rekli pa samo ‘mhm’. Jaz pa temu rečem podopustniška manifestacija lenobe ter kronično pomanjkanje idej za fotografiranje v službene namene.