Osebno verjamem v moč blogov in civilnega novinarstva. Verjamem tudi, da ljudi zanimajo zgodbe iz ozadja, kako stvari nastajajo in razmišljanja avtorja o temi o kateri piše. Marsikaterega zanima tudi več, bolj podrobno kot piše v reviji na določeno temo.

Točno zaradi tega sem navdušen nad projektom, ki smo ga začeli pri Reviji Jaz. Celotna stran temelji na principu bloganja, za začtek smo bolj hišni avtorji, kasneje upam, da se bo to razširilo. Vesel sem zaradi komentarjev. Takojšen in najboljši odziv ljudi. Upam, da jih bo čimveč, ter da se vsi skupaj kaj naučimo.

Sam bom pisal predvsem o fotografiji, kako je posamezna fotografija nastala, razne prigodbe iz ozadja snemanja, podobno kot ste brali do sedaj. Blog katerega trenutno berete ostaja tak kot je, le določene teme se bodo premaknile na zgoraj omenjenega. Upam samo, da mi bodo šle stvari bolje od prstov kot zadnjih par dni.

Nujno moram omeniti blog Dancing Photography Boruta Peterlina. Z zadnjimi prispevki o Romih je naredil preskok fotoreporterskega-bloganja v Sloveniji. Upam, da bo sledil zgodbi do konca. Navdušenje izhaja tudi iz dejstva, da sem imel sam namen narediti podobne fotoreporte, vendar nisem odkril teme ki bi me dovolj potegnila.

Me je pa potegnilo narediti šestnajst minutno fotografijo z digitalcem začuda je praktično brez šuma…

Moj dualni pes, počesano drevo, četrtinka lune, Mag-Lite-ka s slabo baterijo in jaz s še slabšo frizuro.

Glede na to, da ima tale post tako oh zelo beden naslov, vam priča da sem se znašel na nekaki prelomnici. Kakšni ne vem, vem pa da je. Predvsem pisanje mi gre tako zelo slabo da bom začel kar bruhat.

Ampak nekakšen povzetek: danes je končno stiskana nova številka Jaza, me kljub vsem testom najbolj skrbi zaradi barv. Veselim se že naslednje številke, glede fotografiranja bo (je) tema zajebana ko mali hudič (pa da me ne boste narobe razumeli - tega se veselim).  Pubec me je sredi noči opozoril na blog fotografa Christopherja Morrisa iz agencije VII. Piše namreč blog o (kao) zakulisnem dogajanju v in okrog Bele hiše. Fotoholik je objavil link gospodične Rebbeke  na Flickrju, ki me je popolnoma impresionirala. Mi je jasno zakaj ima nekih dva milijona obiskov. Porastu blogov in fotoblogov se je pridružil še en. Upam samo, da se ni ustavil samo pri eni fotografiji.

… v moji glavi. Kljub delni svetlolasosti, se mi dnevni dogodki odvijajo prehitro. Prehitro, da bi kasneje v zavetju doma napisal karkoli uporabnega. Loviti misli je stvar ki je še ne znam. Zatorej, hkrati s priporočili bloganja ki sem jih predkratkim prebral: odpri razpravo, pusti misli še ne popolnoma dokončane-dorečene, pusti komentarjem da povedo do konca. Torej:

a) kot ste najbrž že prebrali, tudi na mojem blogu, siblogs meet je bil večji kot kdajkoli prej in jaz osebno zelo prijetno presenečen. Upam, da se naslednje leto obiskanost samo stopnjuje. Kar mi je dalo za misliti, je sledeče: blogi veljajo oz. imajo možnost veliko bolj objektivnega poročanja kot kapitalsko in interesno obremenjene medijske hiše. Glede na to, da je zadnje čase moje spremljanje blogov, časovno omejeno zgolj in večinoma na foto-bloge, ter na spisek blogov na strani si.blogs, menim, da je veliko premalo blogov ki bi objektivno spremljali dogodke v Sloveniji. Izhajam iz prepričanja da stvari, ki jih jaz slišim, izvem, niso nikjer napisane, močno pa vlivajo na miselnost ljudi po Sloveniji. Načeloma moj blog niti nima namena se spuščati v zakulisne igrice v raznih slovenskih medijih, objavljati trače, govorice ali pol preverjene vesti, ampak če že pišem: čstitam Juretu Erženu, da so mu odgovorni vsaj v Nedelu dovolili objaviti direktno fotografijo P.R.-ja, kot je bila v danem trenutku aktualna.

b)z mojo novo vlogo urednika fotografije so tudi stvari glede mojega dela postavljene v meni nov kontekst. Bera fotografij, ki so bile posnete za oktobrsko številko Jaza ni majhna. Tudi kvaliteta, glede na prejšnjo številko, je po mojem mnenju boljša. Hkrati se potem znajdem v precepu želja lastnikov, komercialne uspešnosti revije in s tem tudi naslovne fotografije. Zatorej jutri, kljub uporabi vseh mogočih sredstev, snemam še enkrat za naslovnico.

c)včeraj je bil eden izmed bizarnejših dnevov mojega življenja. Ob približno petih sem imel fotografiranje. Vse normalno, le da tokrat nisem jaz slikal ampak so naju slikali. Glede na to, da je tale blog nastal kot nekakšen test, zabavni eksperiment, je s spremljanjem statistike in obiskanosti dobil skorajda zastrašujočo vlogo. Še posebej sedaj, ko (če), se stvari začnejo pojavljati izven kroga rednih bralcev blogov, si.blogs strani in prijateljev. Takole lepo smo pa zgledali včeraj.

Komentarji močno dobrodošli.

Se opravičujem za zamudo, ampak … otrok se spet rojeva, tokrat tudi v digitalni obliki in dela je res obilo. Hkrati mi ni uspelo dostopiti do ftp strežnika, da bi tam naredil galerijo. Zatorej so fotke tu. Narejene s precejšnjo mero fotografske svobode in tenkočutnostjo pri izbiri. Če pa sem vseeno objavil kak obraz preveč, naj mi to sporoči, da fotografijo umaknem.

Je pa tale WP pain in the ass za postavljat fotografije na stran. Vsakič, ko hočem popraviti, mi spet vse pomeče, kot da je jih je kura gor nasrala.

Grem nazaj na pivo

Dvakrat rabljen, z nastavkom za fotoaparat, ribe boste morali kupiti sami.

Kar nekaj časa nazaj, sem se začel navduševati nad načeli lomografije in lomo aparati. Začelo se je z eno ropotuljico 4-v-1-kvadrat, nadaljevalo 4-v-1-pokončno lomotu. Nekega dne, ko sem se komaj prebijal čez dan sem si kupil še fish-eye lomo, da pa bi bila zbirka popolna so Američani poslali še štiri originalne ruske holge. Še sedaj se mi zdi manifest in načelo lomografije tako zelo osvobajajoče. Tako zelo, da nerad pomislim na vse to skupaj.

Hodiš po ulici, nekje globoko, globoko v možganih, se ti nekaj, mogoče, rahlo zazdi zanimivo, škljoc. Nobenega razmišljanja, načrtovanja, merjenja svetlobe, temperature svetlobe, fleši… Vse to je neznanka. Poslikan film pustiš na soncu par dni, še bolje če je rok uporabe pretečen, se potrudiš in pozanimaš kateri foto-laboratoij uporablja stare kemikalije… Dobiš slike in ni pomembno kaj je gor, kako je zabeleženo ali je ostro, pravilno osvetljeno. Pomembno je da je. Prvinsko veselje do igranja, beleženja in pritiskanja

Vsi zgoraj omenjeni aparati sedaj počivajo v omari, nekateri še deviško čakajo originalno zaprti na svoj veliki dan.

Danes pa, ko sem pregledoval fotografije, sem ugotovil da moja,stokrat dražja ropotuljica, izpljune prave pravcate lomo slike. Recept je takle: vzameš EOS-5D, slikaš na RAW format ki jih odpreš in shraniš v Picasi2. To je to!

Getty Images se je spomnil novo igrico, ki naj bi vzpodbujala kreativnost. Temelji na Rorš… Roprsh…Rorschach-ovem testu.

Zakaj bomo bogati? Ker so si izposodili zaščiteno ime ( London Calling je bilo delovno ime za Jurčev in Natašin rojstnodnevni potep po Londonu ).

PRT na mizi.