Tam nekje pred petimi,šestimi,sedmimi leti, takrat mladi nadebudni fotograf Urban ni odšel na potovanje v na novo vznemirjeni Izrael. Zaradi slabega stanja proračuna je bil primoran ostati doma (slabo stanje izključno zaradi nakupa novega objektiva, ki mu služi še danes). Nekje v sredo je prišel klic, če bi prišel pomagat na takratni Gospodarski Vestnik. Po nekaj mesecih so mu na Časniku Finance ponudili redno službo. Glede na to da so njegove oči že serijsko prišle z vgrajenimi barvnimi filtri in so se njegova ušesa tekom življenja zmanjšala, so njegove leteče želje nekako izgubile svoj smisel, ter s tem tudi takrat aktualno vseučilište.
Tako je oktobra pred šestimi leti, v času ko so začele Finance izhajati dnevno, postal njihov. Obvezni pogovor s šefom, ki je trajal pičlih 45 minut in je hkrati navduševal vse prisotne v radiju petih metrov, je seveda opravil z odliko.

Do danes je:

-poslikal in spoznal preko 4320 različnih oseb (zelo groba ocena, odstopa po vsej verjetnosti močno v +),
-trenutno se v arhivu Financ nahaja 19 tisoč 810 fotografij, ter približno pet fasciklov filmov še iz prejšnjih časov,
-zajebal ravno tolikokrat kot ima mesar ob pokoju prstov na roki,
-blestel na svoji do sedaj edini razstavi ki je bila pod pokroviteljstvom prej omenjenega časnika na ogled v Cankarjevem domu,
-kravžljal živce šefici, prej omenjemu šefu ter marsikateremu novinarju ter prepričeval obdelovalce fotografij da kratica WB stoji za We Believe,
-izgubil nedolžnost,
-bil na vseh možnih volitvah, skupščinah, pushbutonih, požarih, intervjujih, rokovanjih, foto-terminih, pasjih procesijah kar si jih sploh lahko zamislite,
-trikrat zaljubil in nato tudi odljubil,
-izgubil očeta,
-kupil psa ki ga neizmerno obožuje,
-dal sporazumno odpoved na Časniku Finance, ter odšel na svoje,
-hkrati pa z njimi še naprej pogodbeno sodeloval,
-spoznal čudovite ljudi, ostale manj čudovite odznal, spoznal prave prijatelje,
-naučil več kot bom kadarkoli sploh lahko zapisal ali želel povedati,
-doživel, izkusil, ugotovil, sprobal še mnogo stvari ki pašejo v eno, več ali sploh nobeno izmed zgoraj omenjenih alinej.

Tokrat se, oktobra tretjega, od Častnika Finance poslavljam zares.

Spomnim se da sem dostikrat, po šestih urah v parlamentu, ali zmrzovanju pred vrati skupščine kake pomembne d.d., ali nekje boga izza nogu, klel da me tudi SSKJ ne bi več dohajal. Parkrat so me še bolj klele punce Pa je bilo teh šest let čudovitih. In super šola. In najbolj kar bom pogrešal je kolektiv ljudi, ki vsak dan dela teh 5-6 pol rumeno-roza časnika.

Tako od oktobra tretjega nisem več tam, ampak sem tukaj.

Kje je tukaj?

Boste izvedeli.

Sem bral, pa potem nekako pozabil-preložil. Predvsem bi izpostavil post o manipulaciji fotografij. Predvsem takih ki si nekako zaslužijo naslov dokumentarne, ter s tem tiste ki se objavljajo v medijih (par mesecev nazaj me je BLAZNO zmotila slika JJ-ja na bežigrajskem štadionu, avto Jure Eržen, je trenutno ne najdem).

Zanimivo branje.

Me pa hkrati bega dejstvo da si je nek drugi prijatelj z istim imenom, enako fotograf, že prej omislil stran v povezavi z Only. Mislim da ne govorimo o isti osebi, čeprav sta si geografsko zelo blizu.

Ali postaja zgolj kičasto?

Spet pokam od energije in res mi je bilo v veselje slikat direktorja Helle Lux Andreja Zalarja. Ne samo da sva se fenomenalno zmenila že z njegovo tajnico kaj in kako bomo iz njega naredili, tudi on se je izkazal za nadvse prijetnega in simpatičnega. Za fotografiranje ni prišlo v poštev, da bi ga osvetlil s katerokoli drugo svetlobo, kot tisto ki jo sami proizvajajo.

Tole ravnokar dobil na mail. Nisem še nič poklikal videti je pa zelo zanimivo.

Vedno ga imam s seboj. Čaka na varnem, mehkem, čaka da pride pravi trenutek, da se sproži, vedno ko grem po gobe ga ne vzamem s seboj. Tako nekako se sliši opravičilo za pomanjkanje tehnično dovršenih fotografij na temle blogu. No ja, pa avgust je, kot sem že razložil, bolj malo se dogaja.
Kdaj me je prijelo gobarjenje ne vem točno, ampak v zadnjih štirih dnevih sem bil trikrat v gozdu!!!

Zaradi pomanjkanja signala 3G in s tem videotelefonije, sem vestno pošiljal MMS-je k svetovalcu za užitnost gob ki je bil priklopljen na net+svoje znanje in mi svetoval. Bera je bila taka:

Ko sem poslal fotografije rdeče gobe v štab, sem bil prepričan da je sigurno ‘the Rdeča Mušnica’. Pa ni! Poleg marele, ki bo jutri gurmansko pojedena, je to edina užitna goba tega dneva (baje)!!! Zavoljo mojega veselja do življenja je ‘komunistka’ ostala v gozdu.

Kje je zmaga v bizarnosti? Leži v nagradi, ki sem si jo prislužil s pomočjo dvem ostarelim sovaščanom pri spravljanju krompirja. Poleg le-tega v dveh vrečah, sem dobil, kot sem kasneje izvedel od moje drage matere, poslastico tudi moje babice. Sveže ubitega, še rahlo migajočega, v vrečko zapakiranega, doma rejenega goloba! Če mislite da niste prebrali pravilno, napisal sem goloba.

zatorej moram tudi pisat oz. objavljat fotografije.

Ampak:

Avgust je , vsi na dopustu, namesto da bi se podal v avtorsko fotografijo, sem se podal v ‘pimpanje’ bivalnih prostorov. Nekateri so že dokončani, drugi so v postopku, zatorej do nadaljnega: uživam v najbolšem kavču ki ga svet premore, lovim majstre ki so tako zelo zmuzljivi, načrtujem v Ikea Kuechen plannerju in se pripravljam na smučanje, ki glede na vreme čaka pri naslednjem vogalu

jebeš tako poletje in kje je to t.i. globalno segrevanje če me avgusta zebe :-I

Da vas vseeno ne pustim brez fotografije, vzeta iz arhiva, nikoli nikjer objavljena:

Pograbim aparat, copati ostanejo na nogah, zunaj rahel dež, tečem na polje, prečkam sosedov šprican bio-krompir in z nasmehom na ustih posnamem tole:

Tako nekako kot manjkajoč komplet Lego kock se trudim sestaviti danes jaz. Obljubljeno pojasnilo predhodnjega posta gre nekako takole:

Ronaldinho, tako in drugače v romski vasi poleg Novega mesta

Paul Lowe, eden izmed tistih zvezd ki vam jih morajo pokazati. V prej omenjeni vasi je nahecal otroke da peljejo vlakec:

Izredno zanimivo je opazovati druge fotografe pri delu in načinu dela. Sovražim fotografirati druge fotografe.
Sladjana, Domen Dve Piki in vezni člen med mano in Ula-j-lo nekje proti jutru. Oranžna je očigledno letos moderna?! Deklica z iztegnjeno roko , tista na desni v oranžnem je meni popolnoma neznana.

Hkrati tudi nima veze s tisto Majo z Dunaja katero poznam preko očetove ljubice-žene-punce mojega najboljšega prijatelja.

Tisto koroško pijači za tisoč tolarjev vam z veseljem predstaviva z Domnom-dve-piki, velja samo še omeniti kje bom postal spet študent leta 2008. Točno pri temu tipu ki je prej organiziral vlakec. Takole navdušen pa je bil v avtu ko sem se prijavil na njegov študij fotožurnalizma

Za vse ki bi jih utegnilo zanimati, spustite komentar ali mail. Šolnina bo nekako okloli 3000 ojrov na letnik. Najboljša in odločilna zadeva: vse oz. večina študija bo potekala preko interneta.

Zmatran sem, zgodnja ura, ne da se mi pisat niti linkat. Zgodil se mi je nepretenciozen festival, kjer so resnicno velike zvezde neopazne dokler vam jih ne pokazejo. Ko vam jih ste v minuti kot da jih poznate deset let.

Ključne besede ki se mi jih ne da linkat: Foto Pub, Borut Peterlin, Paul Lowe, Urban Štebljaj (:-)), dokumentarna fotografija…

Slike in razlaga, zakaj je Ronaldinho v vsaki vasi, kdo je Pavle Ljubezzen in zakaj je bilo to ena izmed najhujših zadev ki sem jih moral slikat, kdo je Domen dve piki, od kje poznam Majo z Dunaja, kakšno vlogo ima umetna inteligenca imenovana Sladjana, kje je sikret konekšn z blogerko Ulajlo in kaj hudiča je koroška pijača za tisoč tolarjev, na kateri faks se bo leta 2008 vpisal Urban… To be continued…