Danes zjutraj, malo po deveti, nad mestom poslikal kam leti denar Mestne občine Ljubljane. Užival ko me je piš dveh rotorjev veselo premikal in sem v zobeh čutil da mi šklepeta pesek ki ga je dvignilo s tal.

     
Nekje vmes, tam nekje po petnajsti uri skrenil na zanimivo pot o kateri boste,ko bo čas, še veliko brali.

Končal z družbo v slavnem lokalu nad mestom. Sem predvideval da bo nekako drugače. Pa ni. Za razliko od ostalih izredno redkih obiskov je bila tokrat izredno všečna muzika, gostje so ostali enaki, le da po mojih opažanjih sedaj, namesto alkohola, konzumirajo modne droge. Nekako razumljivo. Si predstavljam da v najbolj fensi špensi (kao) lokalu postrežejo dvojni RBV v kozarcih iz pleksi stekla, predvsem in samo zaradi varnosti. Vsebina kozarcev tudi pod razno ni tisto kar je bilo naročeno. Tako bogi ljudje, razočarani nad tem odkritjem zaplavajo in modno vzamejo tiste fensi špensi droge ter tako končajo kar precej višje kakor so začeli že tako visoko nad mestom.

Naslov se nanaša predvsem na vikendovsko Frasovanje. Preobilica veseljačenja, pitja, športanja, skakanja z mostu in ostalih pregrešnih zadev, se je končala v Fras-O-Mobilu, z Fras-O-Maticom v prtljažniku in pogledi usmerjenimi proti letošnjemu rekorderju med požari. Hkrati je ravno preobilica zgoraj omenjenih zadev botrovala temu, da je glavna in edina možna smer vodila proti Ljubljani in s tem moji postelji.

Sanje so se mi skorajda uresničile, ko me je šefica, glede na moj sloves(vedno, kar nekje srečavam gasilce,jim sledim in pri tem noro uživam), danes poslala na točno ta kraj in točno ta požar. Sta samo dve mali zadevici ki sta razblinila moje sanje in torkovo obilico zabave: prva je 2000 gasilcev, druga pa dež v noči na torek. In vse kar sem našel je zgledalo nekako tako:

Končno se mi spet da kaj objavljat in tele tri sem danes ujel na letališču v Ajdovščini.

Lojze Peterle (v sredini) je Tonetu Krkoviču (levo) podaril za njegov petdeseti rojstni dan polet z avionom. Pred poletom jim je zadnje napotke dajal Ivo Boscarol (desno), lastnik podjetja Pipistrel. Zaradi njega sem tudi prišel na Letališče v Ajdovščino, saj razvija letalo na električni pogon, ki bo na voljo v prosti prodaji. Zanimivo je, da imava podobno, vendar ravno obrnjeno življensko zgodbo. Najprej je fotografiral, kasneje se je vrgel v letalske in podjetniške vode.

Zakaj Boys Toys? Zato, ker si bo Urban, ko bo velik in bogat, z nakupom aviona uresničil otroške sanje, služil z delnicami in dobesedno letal naokoli

Po tem, ko z Minutoinmanj zaključiva kriglo piva na južnem delu Ljubljane, se kar preko ceste tipček v pižotu kabrio z rdečimi francoskimi registerskimi tablicami sprašuje kje je Houtel Junien. Glede na to, da je tisti del Ljubljane kar precej razkopan in bi bili napotki tipa sedemkrat levo, nekajkrat desno, potem spet levo in nato naravnost, se mu ponudiva da naj nama sledi do tja. Ona skoči k njemu v avto (!!!), tako za družbo, se zmeni za poročno potovanje v New York, jaz vozim spredaj in pred Kazino, v dokaz stisnem fotko. Super dobro delo, katero mislim da je naredilo za promocijo Slovenije več kot marsikateri slovenski getavej.

Sledi menjavanje številk in oh in sploh se moramo dobit…Se je v tistem trenutku moj želodec raje dobil z eno piščančjo tortiljo in pivcem. (kao) razmigavanje možgancev na Ljubljanskem gradu me je ob filmu Crash pustilo milo rečeno razočaranega. Sem bil po približno osmih mesecih v kinu (na to nisem ponosen), dvorana je fu…gfenomenalna, samo film bi raje zamenjal.

Med dolgočasenjem posnel par slik, občudoval zvezde, proti koncu začel zehati (in s tem solziti), zaradi česar sta me spremljevalki kasneje krivoma sprejeli v krog jokajočih ob ‘dobrem filmu’. Sledil je celo grup hag, ki je očitno zapustil circle of trust v katerem je nastal.Ugotovitev večera kina pod zvezdami je, da je bila polovica vseh zbranih nadpovprečno simpatična in zanimiva. Ostala polovica so bili pač moški.

Tulit?! Tult!

Tilt!

Je tale luna vidt kot en paradajz.

Kdor najde zastavico ki še kar plapola po pristanki Apolla 11, dobi pivo ob naslednji polni luni!

št. 1: Gostilna Figovec je (f)Figo vredna (pun intended). Glede na ceno, lokacijo in ime je podn hrana, podn cena in podn postrežba. Sicer pa, katera gostilna v centru mesta si zasluži ime Gostilna?

št. 2: Nisem na dopustu! Kaj mi počnejo naročniki (post Shooting) in kako me strižejo (pojdite do posta …rescue mission…) lahko spremljate drugje. Ne morete pa spremljati ko me taisti naročniki, recimo jim Harry, ne podpišejo:-)
št. 3: Nič se mi ne da! Najbrž bo polna luna?

št. 4: Da bi opravičil ime fotografskega bloga sem hotel objaviti fotografijo ki priča kako smo danes fotografi in TAM-ov avtobus zavzeli Aerodrom Brnik, ter ob tem kravžljali živce varnostnikom. Ne gre, ker sem nekje pozabil čitalec za kartice!!! (vsaj zdi se mi da je tam).
št. 5: A zdele?! (ena izmed mojih tipičnih izjav in pomeni da zdele sigurno ne bo narejeno).

št. 6 (dodana naknadno): nekak mi ne uspe narediti presledek vrstice med izjavo(skoraj) št.4 in št.5. Tapkam tist Enter pa nič. Pa še preden se kdo najde s kakimi pokroviteljskimi izjavami(skoraj), jutri bo bolje!

št.7 (dodana še naknadno z (tokrat) uspešnim razmikom): Med kosilom v zgoraj omenjenem Figovcu reče prijateljica svojemu možu: ‘Sej ti boš kajtal, jaz bom pa fotkala. Se mi vsaj ne bo treba trudit, so barve tako žive.’ To pa je izjava

Citiram: ‘Tole je pa težje kot Biblija.’

Vižintinu je tole všeč s strani spletnega marketinga, jaz pa sem se bolj osredotočil na fotografijo in ugotovil da mladenke so, trg je tudi, slavni inšpektor Pal tudi še kar, samo še naročnika moramo najti

Se zbudim zgodaj, predenem objektive iz torbe v fišekle, vzamem denarnico in telefon, zletim proti Delovemu parkirišču.  Se sparkiram, pograbim fišekle, malo se mi že mudi na intervju… Pokličem novinarko: ‘Ej Urban tukaj. Daj jaz bom ene deset, petnajst minut zamudil, sem nekaj pozabil doma in nujno rabim.’ Pravi ‘Okej, bova v Unionu.’

Se vsedem v avto in se odpeljem domov po fotoaparat…