Takle pogled sem imel danes ko sem odjahal v ’službo’.

Veselil sem se sončnega dne, vse je bilo pod kontrolo…do 14.23h. Stisnilo me je v prsih, glava je začela postajati lahka, odložil sem aparat, torbo spustil na tla, se naslonil, brada se je rahlo zatresla…Stemnilo se je.

Zbrisal sem popolnoma vse fotografije ki sem jih poslikal včeraj dopoldne! Ne samo zbrisal. Še kartico sem formatiral in je sedaj skoraj polna novih fotografij. Noben hudičev Photo Recovery program ne pomaga, če je lastnik kartice tako hudičevo šutast.

Na deskoptu se je znašel poseben folder, Naredi slike, ki bo v (upam da) kratkem času romal v drobovje velikega stroja z imenom Fuji Frontier. Kar bo priletelo ven, se bo znašlo na sedaj golih stenah ki definirajo moj dom.

Posneto včeraj, objavljeno danes, z namenom imeti vajo sam s sabo in odkrivati česar ne vidiš. Nikoli ne veš namreč kaj ti kdaj prav pride ali odkrije novo dimenzijo. Po včerajšnjem dnevu, ki se, kljub huronskemu glavobolu, nekako še ni končal, sem posnel odsev sebe, med pogovorom Franja Bobinca, predsednika uprave Gorenja in Gordane Kovačević, predsednico uprave Ericssona Nicole Tesle.

Glede na trenutno dosežene rezulate ter dejstvo, da mi je foto-torba mnogo prevečkrat sopotnica v vsakdanu, si bom raje kot iskanje novih fotografskih izzivov v prostem času, našel punco. Bo bolje zame.

Projekt s prejšnjega posta do nadaljnega ustavljen.

Potem ko sem se sredi prejšnjega leta odločil, da pustim službo za nedoločen čas in grem novim, svobodnim izzivom naproti, sem se januarja in februarja rahlo tresel. Dela od nikoder, denarja bolj tako, kaj pa sedaj? Nekak bi bil poraz zame pisat prošnjo za zaposlitev za prejšnjo službo. Pa čeprav še zmeraj delam tudi za njih in zelo dobro sodelujemo.

Kriv sem bil sam. Malo sem zanemaril svoj lastni marketing, vmes nekje se je zapletlo in odpletlo s tistimi agencijami za katere sem vedel da se ne bomo ujeli (v bistvu ena). Osebno mi je pomembneje, da se z ekipo dobro razumem kot pa sam denar. Sedaj pa lahko z veseljem povem, da sodelujem s takimi ljudmi in delam tisto kar sem si zadal ko sem odhajal v svobodnjakarstvo. So še stvari, ki bi jih rad fotografiral, ampak trenutno sem na dobri poti, da mi nekoč hobi, nato služba spet postane veselje.

Ali kot sem nekje slišal: Nehal sem hoditi v službo in začel delati.

Sem se pa pod tušem spomnil in odločil, da si zadam zabavno-egoistični projekt v trajanju enega meseca. Vsak dan bom posnel odsev sebe. Začnem jutri, upam da mi bo uspelo.

Zdaj pa pripraviti stvari za jutrišnji dan. Grem malo purgerice pogledat če so za kaj.

Včeraj sem bil deležen prav posebne, skorajda že V.I.P., obravnave v trgovini z metrskim blagom. V trenutku ko sem vstopil, je prodajalka pustila vnemar vse stranke, prihitela k meni, klicala in naročala črni žamet. Ko je s kreditne kartice odtekel kar zajeten kupček denarja, sem odhitel in posnel tole:

Ostale fotografije boste lahko videli pri Urshi, jaz grem pa medtem iskat založnika za vse te kičaste fotografije. Fajn bi pasale na kako bonboniero

Ko postaneš vojni fotograf in se vprašaš ali bi slikal in objavil obraz mrtvega vojaka…

…dobiš odgovor s klikom na Judge’s choice (GRAPHIC) in si pogledaš dokumentarec…

Danes dobim elektronsko pošto, v kateri me direktor nekega podjetja prosi za fotografijo.

Zmagovalni je zadnji stavek. V njem predlaga da bi vprašanje prenosa avtorskih pravic rešili z … enim (1) pirom.

Spoštovani g. direktor,

Ko bom poklicni alkoholik vas pokličem in se bova zmenila

Ravno ko sem danes razmišljal da bo delovno zatišje, sem dobil v desetih minutah tri ponudbe. Ena še precej visi v zraku (slikanje jadrnic in gliserjev ima svoj čar), ostali dve pa sta stvar sestankovanja jutrišnjega dne.

Bo ravno pokrilo minuse ki jih je danes Finančna točka pokazala (če ste se mogoče spraševali zakaj je blog Pod lupo med priljubljenimi).

Ni fotke, se mi zdajle res ne da brskat ali bognedaj kaj posnet.

Lahko noč.

Kratko in jedrnato je po pričanju proti Andrijani Starini Kosem pripomnil redko fotografirani in še redkeje intervjujani Mirko Tuš:

‘Kupujte v Tušu!’

*Človek ki se mu ne da zgubljati časa z novinarji, raje s kajtom leti po zraku.

Stoštovanim bralkam in cenjenim bralcem se opravičujem za pomanjkanje prispevkov na mojem blogu. Od četrtka zvečer sem na domačih zdravilih. Ne smem se ustaviti pri enem litru…

Še pojasnilo: v steklenici ni dizla niti cvička. Ampak je šipkov čaj, začinjen z medom in limono. Litri le tega baje pomagajo če si bolan.