Glede na to da še kar dežuje in bi mi nedeževno vreme prišlo zelo prav (glej prejšnjo objavo), sem se potopil v nadaljnje odkrivanje HDR fotografije. Trenutno razmišljam o nakupu Photomatixa, najti moram samo še prostovoljca s kreditno kartico (jp, pri svojih ne več rosnih letih, ne premorem niti ene. Hvala sodelavcu Severju, hkrati mu želim več sreče na borzi :-). On je bil namreč zadnja žrtev za naročnino na Last.Fm.
Nekaj HDR fotografij s prej omenjenim programom sem že naredil, rezultati (še) niso tisto kar bi si želel. Sploh pa niso podobni primerom ki jih imajo objavljeni na spletni strani. Se bom moral še malo bolj poglobiti v nastavitve programa.
Sem pa dobil danes zjutraj tekstovno sporočilo od zadnjega naročnika, da so fotke že objavljene na strani in da so zelo zadovoljni. Spoznal sem ju na otvoritveni zabavi STA Travel Caffe-ja, nakar dobim, po nespametnem pitju RBV-ja, ob osmih in nekaj telefonski klic: ‘Danes ob 15h. Velja!’…’S kom pa govorim?’

Da pa zjebem svojo tradicijo neobjavljanja fotografij:

Dobil sem fuc….ng fenomenalno naročilo neke agencije. Časa imam približno en teden, stvar je pa taka da bi moral za ene tri dni (od)peketat po Sloveniji in slikat razna naravna čudesa, reke, rožice, ljudi, hrano…Kreativnost in popolnoma avtorski pristop k fotografiji močno zaželjena. Sanjsko. Še prazniki so, se pravi da mi ne bi bilo treba odpovedati drugih stvari, v bistvu bi imel plačan izlet, pomladno zeleno je vsepovsod. Vse je super.Edino…

…res ne vem kdo je naročil dež!?!!

Napredek v digitalni fotografiji me je ponesel v nove sfere zmogljivejših računalnikov. Tokrat je to 17 inčni HP ki mi bo deloma nadomestil zmogljiv domači računalnik, omogoča mi pa tudi, da izpadem resno in kul na kakem sestanke ali fotografiranju.
Stari 15 inčni pa je trenutno na poti formatiranja diska in ponovnega zagona za potrebe na terenu. Tukaj pa se pojavi problem ki mi ne da miru že približno en teden. Kopiranje približno 20 Gb fotografij je mačji kašelj. Hujše so razne pomembne datoteke ki so jih programi razmetali v bog si ga vedi katerih direktorijih. Potem je tukaj še moja brihtna računalniška glava, ki je vroče fotografije poskrila tako dobro, da jih sedaj ne najde.
Čez približno eno uro sem se odločil, da je skrajni čas da stisnem tipko za formatiranje diska.
Če vidite jutri kakega človeka ovešenega s fotoaparatom, ki ima odsoten pogled in si predse nekaj mrmra, vedite da sem se spomnil da sem nekaj pozabil.
čez dve uri pa še nekaj: NE GRE!!! Ni jebene tipke. Noče. Neki more bit pokvarjen…

Saj me je mal sram, ampak jaz se spoznam na blende, cajte, ISOte, podosvetlitve, nadosvetlitve, kelvine, vajtbelnse, +/- EV-je, vajtvinkle, gegenlihtblende, fleše, filtre, zlate reze, pravile tretjin, jebene motorke, kosilnice, rahljalnike za travo, kremenčeve peske, vse hudičeve sekretarje vam naštejem od ministrstva za kmetijstvo naprej. Vse sam k..č.v disk ne znam formatirat. RES sem jezen.
Z rdečimi očmi priznavam poraz. Grem spat, se bo nekdo drug moral s tem poigrat.

Nekateri čistijo stanovanja, drugi bloge, spet tretji sami sebe, jaz sem pomladansko očistil svojo vsakodnevno spremljevalko. Prodajalci ji rečejo Domke J-2.

Poleg vse fotografske opreme (črna zadeva na levi strani fotografije), sem s seboj nosil še:

-24 iztrošenih baterij AA;

-3 prazne ovojnice le-teh;

-darilo nekoga (se mi sicer zdi koga, pa me bo ubila ko to prebere);

-2 nerazvita filma formata 135, na katerih nimam pojma kaj je (nazadnje ko se mi je to zgodilo, sta bile na istem filmu dve bivši. Meni smešno, takratni pa niti ne);

-2 CD-roma podarjene muzike (vsakodnevno trenje ju je obrabilo do stopnje zelo zelo slabega didžejanja);

-zadeva ki izgleda kot zapakiran gandža izdelek so dejansko Medexove tablete za pomirjanje (darilo novinarke v kriznih trenutkih);

-10 parkirnih listkov (dacarji so pač dacarji);

-kopico press akreditacij v obliki štorastega krokodilčka ki si ga pripneš in ga stalno izgubljaš, stalna akreditacija za DZ, pač ker sem vedno na sledi Evi Irgl);

-značka Škotske (niti nisem vedel da jo sploh še imam);

-ključi stanovanja Minuteinmanj (posodila mi jih je ko sem zagubil svoje in za par dni postal brezdomec);

-1x kondom (na kar sem, kljub pretečenemu roku uporabe, ponosen. Naj še kdo reče da moški ne mislimo na zaščito!).

-2 labeli, 3 vžigalniki (katere nikoli ne najdem ko jih rabim);

-510 tolarjev v kovancih (pred rentgenskim pregledom vztrajno poimenujem vse hlačne kovance v torbične kovance);

Določene zadeve gredo v nadaljnjo oskrbo Snagi d.o.o., ostalih 7kg (+/- par dkg) pa ostaja dnevno breme na mojih ramah.

Jebat ga, globalizem je nekako postal nadgradnja kapitalizma in jaz sem se odločil da bom svoj lokalno ustvarjalni zastoj v fotografiji rešil tako, da se bom poglobil v umetnost. Umetnost branja knjig zanemarjam že predolgo. Po odkritju izredno zanimive bukvarne na Židovski ulici in potem ko me je Vižintinov premaknil z mojega miselnega vzorca (vsak vidi,pa tudi v knjigarni, samo tisto kar se je tekom življenja naučil da išče), sem si nakupil Art and Visual Perception, avtorja Rudolfa Arnheima. Avtor govori predvsem o slikarstvu, arhitekturi in industrijskem oblikovanju, jaz pa ne vidim razloga da ne bi prebranega razširil na fotografijo.

Pogovor z enim od ‘velikih’ urednikov (niti ne vem kako se je pogovor začel):

Jaz: ‘Ko sem začel (6 let nazaj), je bila fotka ,taka za v cajtng, štiri jurje. Zanč so mi neki nakazal dva jurja!! Ne grem se več takih pizdarij.’

Veliki On: ‘Ampak če je znamkica objavljena, kolk naj ti pa dam če ne dva jurja!!!!!’

Op. 1: Znamkica pomeni eno kolonsko fotografijo.

Op. 2: Pizdit sem začel, ker mi obraba opreme in računovodja pobereta več kot celotni honorar (fotke so bile dejansko narejene za drugega naročnika, ki jih je plačal po fer ceni). Hkrati pa dejansko, od te objave, nimam nobenega hudega finančnega plusa niti nekega renomeja če objavljam v takih cajtengih. Če ste že tko fajn pa dajte sami poslikat.

Op. 3: Če bi vedel da bo fotka prodana za dva jurja, bi si kupil aparat za tristo jurjev objektive pa za trideset, točno tako kot imate vi na vašem uredništvu. Pol smo pa zmagal.

Op. 4: Konec koncev, kdo je kriv za vse to? Ja mi, vsi profesionalni fotografi in drugi amaterčki ki delajo cel dan za trideset jurjev. Naredijo vse, naročnik je cenovno zadovoljen, pubiki je tudi načeloma vseeno kakšen šit od fotografij gledajo v cajtngu in smo točno tam kjer smo.

Op. 5: Prispevek napisan v zmerno do hudi jezi na ‘ta velike urednike’, ki so bili še pol leta nazaj v moji ‘pizdajoči’ vlogi, ter na ostale fotografe, ki delajo po prenizkih cenah.

Tokrat ena izmed subtilnejših manipulacij SX-70 filma.

Danes mineva tri leta, odkar sem ugotovil da nekateri ljudje morajo oditi da ostali zaživijo.

Če me iščete, obSTAja velika verjetnost da ravno tu visim na kavi in kradem čas Marjanu in Anuški

Glede na zanimanje s strani svojih sodelavcev fotografov sem dolžan pojasnilo glede HDR.

Izraz stoji za High Dynamic Range (Photography). Hec je v temu, da dostikrat naletimo na take svetlobne pogoje, da jih senzor oz. film ne more v pravilnih razmerjih zaznati. Dobimo predele ki so ‘zažgani’ (v njih ni nobenih detajlov več, ti so bolj pogosti) ali pa črne predele ki nam tudi ne povejo nič.

HDR v takem pomenu kot sem pisal v prejšnjem postu je namenjena predvsem za 3D modeliranje prostorov. Tu nam pride prav, saj dostikrat prehajamo iz svetlejšega dela v temnejši del. 32-bitni zapis nam omogoča da vsi podatki v svetlih-presvetljenih delih (temnih) vseeno ostanejo zapisani v datoteki (pa čeprav se jih ne vidi na monitorju).

Tu je mene zaneslo.

Tak zapis je, po mojih ugotovitvah, popolnoma neuporaben v fotografiji. Senzor ima približno enako sposobnost zaznavanja kontrastov kot monitor ali papir. Določene mere popravkov barv, kontrasta, ostrenja so vedno nujno potrebna v digitalni fotografiji.
HDR kot princip in kot orodje v Photoshopu sem dojel kot idealno izhodišče za barvno nabite, logiki očesa skregane fotografije. Te so seveda možne, vendar so nekako na meji med pravim namenom HDR fotografije in retuširanje v Photoshopu (se pravi kar smo delali do sedaj).

Dosti je, utrujen sem od celega dneva, upam da sem vam vsaj približno razjasnil zadeve. Če ne, ne bodite leni, odrinite v medmrežje, odipkajte HDR v vaš najljubši brskalnik in lahko še mene kaj naučite. Ko pridejo mirnejši dnevi, objavim fotografijo z uporabo HDR (nazorov). Ko pridejo bolj zbrani dnevi pa objavim fotografijo ognja in leda in vam pojasnim kaj pomeni nadaljevati tradicijo.

Danes sem na vasi, dan je bil super, sprehod s kujonom ( ki je btw postal stric) pa začinjen s prečudovito luno in zvezdami.

Po dolgem praskanju za ušesi, sem določene fotografije in visok razpon med kontrasti prepustil odličnemu izboru obdelovalca barv in dobremu tisku. Sedaj sem odkril HDR fotografijo ( high dynamic range ). Po kmečko povedano: film, senzor oz. ekran včasih ni sposoben zaznati vseh vrednosti ki se pojavijo na fotografiji(direktni viri svetlobe, okna, vitraži v cerkvah…). HDR fotografija z uporabo 32-bitnih fotografij, kombiniranju tri, pet, sedem ali celo več posnetkov pa normalno zapiše vse vrednosti svetlobe ki se na fotografiji pojavijo.

Trenutno sem še v fazi testiranja in raziskovanja, slike pridejo kasneje, moje dokončne ugotovitve pa tudi.

Če vam slučajno kaj od zgoraj napisanega ni jasno, spustite komentar. Z veseljem vam bom razložil.