Po prijaznem obvestilu neznanca, da naj bi se v sodni palači na Tavčarjevi ulici lahko nahajala bomba, je policija in slovenski bomb-squad po skoraj dveh urah šnofanja ostala praznih rok. Polne rok so imeli samo evakuirani (celotna palača). Uspelo jim je zasesti vse bližnje lokale in ob kozarcu piva pregnati stres in hude delovne obveznosti.

V primeru slabe telefonske povezave dopuščam možnost, da je bombni informator samo hotel opozoriti vrhovne organe na pasje dreke nasproti sodišča.

Ker se trenutno popolnoma in brezpogojno strinjam z zagrenjenim Osladnežem, sem pozabil moj zadnji dosežek za Častnik Finance. Bolj kot ne, sem bil porinjen delat naslovnico za Moje Finance. Po uri in pol sem sicer spoznal da je praktično kjerkoli v DZ-ju prepovedano fotografiranje, čeprav tam dnevno mrgoli fotografov in snemalnih ekip!?!.Na koncu sva z poslanko Evo Irgl končala v sobi namnjeni novinarskim konferencim, kjer sem bil zelo omejen z velikostjo prostora in ozadjem. Vseeno sem z rezultatom kar zadovoljen, sem bil namreč po uri in pol iskanja prostora in pol ure fotografiranja že popolnoma na koncu z živci. Vdati sem se moral še v to, da je bil izbor fotografij za objavo prepuščen fotografiranki.

Visoko nad Ljubljano,na terasi K11,se zabava nadaljuje.Na novo samska črnolasa čefurka,najboljša prijateljica-službeno samska,moj najbolj priljubljeni tudi samski zdravstvenik in neprostovljno samski jaz koncujemo filmski petek, ki se je že prevesil v soboto in se je zgodilo praktično vse.Pocasi bo padla zadnja klapa,režiser bo zakrical That’s a wrap in končno bom šel lahko spat:-).

Bom kratek, mi gredo besede težko izpod prstov. Zaljubil sem se v London, družba je bila fenomenalna, poškodbe jeter in denarnice so resne, vendar počasi okrevajo. Pozitivno me je presenetil ženski del Londonske populacije, vsaj glede izgleda. Nehujem, še nisem naredil preklopa nazaj na Slovenijo. Delim z vami par fotografij moje ljubezni.

…do ponedeljka. Sem na dopustu

Kriv sem seveda jaz, laptopi ne delajo dolgo ce pozabis polnilec na vasi. Od jutri naprej bo vse drugace. Ueberblick tega tedna:

-vikend je bil grozen,

-ponedeljek kot ponedeljek,

-končala se je prenova kopalnice. Najhujša dva tedna življenja. Sedaj se spet počutim civilizirano.
-Kujon je povečal body-count za eno malo poljsko miško. V zagovor naj povem, da sem jo hotel rešiti, dokler ni pošast mišja skočila name in sem doživel stereotipni-žensko-histerični-napad. Pol sem ju pustil da se sama zmenita.

-10 minut prej sem razočarano ugotovil da je Kujon bolj slaven od mene. Popolni tujci so vedeli kdo je Buster. Mogoče tale prt-iček pomaga.
-30 min po napadu glodalcev, v varnem domu, skoraj že v pižami, preštejem 4 tovornjake Gasilske brigade Ljubljana na nujni vožnji. Ko se nekako zmuznem v območje Litostroja, od oka naštejem že okoli osem tovornjakov. Super to bo še zabavno…ja seveda…dima nikjer, cevi nikjer, lestve spravljene, sekire tudi, vprašam kaj je in samo skomignejo z glavo.

- po navodilu Dr. Jukeeja sem na strogi prečiščevalni dieti. Hvalabogu nisem edini.Kršil sem edino včeraj ko sem si privoščil eno pivo,

-ta post je predvsem zaradi tega da mi ostane zelena puščica na Frasovem indexsu,

-voham pomlad, meša se mi , sneg mora stran, cigle na noge da bom sploh po tleh hodu.

Zgubljanje v službenem času je nekaj najboljšega kar se mi lahko zgodi (seveda če imam dovolj časa). Pametno izkoriščenih 90 minut se je končalo ne-vem-kje v kočevskih pragozdovih. Vmes sem še iskal lokacijo za morebitno odpuljeno-osamljeno vikend-hišo, se obrnil na kraju kjer me je pozdravil VIP-HR, obiskal Gotenico z ljubkimi hiškami in odbrzel nazaj v Kočevje. Hudičevi medvedi, kot eden izmed mojih najbolj zaželjenih foto-plenov, so seveda mirno prespali moj obhod. Ostalo je vznemirjenje sredi gozda, kjer imaš občutek da ti nihče ne more pomagati in upanje da srečaš vsaj medveda.

Danes sem (slučajno) ujel zadnjih 20min Hodaličevega dokumentarca. Ene 2 tedna nazaj sem, spet slučajno, ujel dokumentarec o fotografiji na Slovenskem v 6 delih. Sem bil (načrtno) na premieri Neznosne lahkosti fotografiranja Jocota Žnidaršiča.

Komentarji:
1. Glede Hodaliča: Aaaaa, kdaj izide prva slovenska številka Nacjonal Đeogrefika?
2. Glede šestih delov: zakaj se govori samo o določenih avtorjih iz preteklosti (ene par, za katere sem prvič slišal bi lahko skupaj z Bressonom krave pasli). Pa ja, vem da je dokumentarec, ampak kje so kaki mlajši avtorji in dokumentiranje njihovega trenutnega dela.
3. Glede neznosnosti: ma, ni vse tako kot se zdi (je bil režim včasih drugačen).

Imam svoje mnenje o vsem skupaj o katerem se mi ne da tukaj razlagat. Imate iztočnice, naredite si sami sliko.
Osebno bi si želel posneti dokumentarec o mladih fotografih, neodvisnih, tistih ki šele vstopajo na sceno.

Pa če smo že pri dokumentarcih: War Photographer, režija Richard Frei.. Vredno ogleda in izjemno zanimivo.

Potem ko se je moj Kujon odločil da bo pomagal preprečiti zle sile po imenu H5N1, se je sedaj odločil da bo še pospravil morebitne sumljive ostanke.

Be afraid, be very afraid!

Potem ko sem včeraj posnel tole..

…sem danes ugotovil da se je kasneje govorilo tole.

Dobro da nisem ostal.

Update:

Je pa vzpodbudno da Margot piše blog.